Previous Next Contents

2. Prikaz nasih znakov na zaslonu

2.1 Nabor znakov ``ISO Latin 2''

ISO 8859-2 oz. ISO Latin 2 je clan druzine osembitnih naborov znakov ISO 8859, ki pokriva potrebe alfabetskih pisav zahodne poloble (latinica, cirilica; arabska, hebrejska, grska, armenska, gruzinska ipd.). Druzino je zasnovalo evropsko zdruzenje proizvajalcev racunalnikov (European Computer Manufacturer's Association, ECMA), kot mednarodni standard pa potrdila organizacija za standardizacij ISO s sedezem v Zenevi.

Nabor ISO Latin 2 vsebuje vse posebne znake za pisanje v albanscini, anglescini, cescini, finscini, hrvascini, irscini, madzarscini, nemscini, poljscini, romunscini, slovascini, slovenscini in luziski sorbscini.

Nekaj proizvajalcev strojne in programske opreme, med njimi IBM, Apple in Microsoft, uporablja svoje kodne strani za kodiranje znakov srednje- in vzhodnoevropskih narodov. Te kodne strani so praviloma nezdruzljive tako med seboj, kot tudi s standardom ISO.

2.2 Konzola

Nabor znakov za sistemsko konzolo najdemo v paketu kbd Andriesa Brouwerja z univerze v Eindhovnu, Nizozemska. V paketu Slackware najdemo prevedeni paket pod imenom keytbls. Namestimo ga enako kot druge pakete, z ukazom pkgtool ali installpkg.

Ko imamo paket enkrat namescen, izberemo drugacne fonte na zaslonu z ukazom setfont, na primer: 

setfont lat2-16
Vec o paketu kbd preberemo v poglavju o tipkovnici.

2.3 X Window System

Kratka navodila za namestitev fontov z nasimi znaki za uporabo z X Window System.

  1. Fonte snamemo z najblizjega streznika FTP:
    ftp://ftp.arnes.si/software/unix/Latin-2-fonts/
    Po obicajnem postopku (tar -xzf ...) jih dekompresiramo in razpakiramo.
  2. Odlocimo se za mesto v strukturi imenikov, kamor nameravamo namestiti fonte. Obicajno je to podimenik v imeniku /usr/lib/X11/fonts/. Primer: 
    /usr/lib/X11/fonts/iso_8859.2/75dpi/
/usr/lib/X11/fonts/iso_8859.2/100dpi/
  3. Streznik X ne zna uporabiti fontov v enakem formatu, kot se distribuirajo, zato jih moramo s programom bdftopcf prevesti iz formata BDF (Binary Distribution Format) v format PCF (Portable Compiled Format). 
    for FILE in *.bdf
do
  bdftopcf $FILE -o `basename $FILE .bdf`.pcf
done
  4. Streznik X zna uporabiti stisnjene fonte, kar izkoristimo: 
    compress *.pcf
  5. V vsakem imeniku s fonti pricakuje streznik datoteko fonts.dir, ki podaja preslikavo med opisi fontov (X Logical Font Description, XLFD) in imeni datotek. Ustvarimo jo z ukazom 
    mkfontdir
    Ukaz moramo pognati v vsakem podimeniku s fonti.
  6. Koncno lahko streznik obvestimo o tem, da smo namestili nove fonte, kar storimo z ukazom xset: 
    xset +fp /usr/lib/X11/fonts/iso_8859.2/75dpi/
xset +fp /usr/lib/X11/fonts/iso_8859.2/100dpi/
xset fp rehash
    Ce je slo vse gladko, mora ukaz xlsfonts *-iso8859-2 pokazati seznam vseh novo namescenih fontov.
  7. Ukaz xset velja samo, dokler ne zapustimo X Window System. Trajno spremembo dosezemo s popravkom konfiguracijske datoteke. Streznik XFree86 hrani svoje nastavitve v datoteki /usr/X11/lib/X11/Xconfig. Poiscemo niz FontPath in dodamo vrstici: 
    FontPath "/usr/X386/lib/X11/fonts/iso_8859.2/75dpi"
FontPath "/usr/X386/lib/X11/fonts/iso_8859.2/100dpi"

To je vse. Od zdaj naprej zna X Window System prikazovati tudi nase znake.

Previous Next Contents